Kakšno raven varnosti pri delu mora delavcu zagotoviti delodajalec?

13. 12. 2021

Čeprav morajo za zagotovitev varnosti pri delu sodelovati in skrbeti vsi udeleženci delovnega procesa, pa je predvsem delodajalec tisti, ki nosi levji delež odgovornosti za varno in zdravo delovno okolje.

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 21. 10. 2021, www.findinfo.si, Avtor: mag. Boštjan J. Turk

Čeprav morajo za zagotovitev varnosti pri delu sodelovati in skrbeti vsi udeleženci delovnega procesa, pa je predvsem delodajalec tisti, ki nosi levji delež odgovornosti za varno in zdravo delovno okolje.

To je logično in razumljivo, saj je on tisti, ki je tako strokovno, kot tudi kadrovsko in finančno ustrezno podkovan za to, da poskrbi za to, da je delo na njegovem »teritoriju« varno tako zanj, kot tudi za zaposlene in seveda tudi za tretje osebe.

Zato je dolžan v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, kar vključuje vzpostavitev ustrezno varnih delovnih razmer, predvsem sprejetje ukrepov za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanjem nevarnosti pri delu, ustrezno komunikacijo z zaposlenimi, njihovo obveščanje ter usposabljanje, pa tudi ustrezno organiziranost delovnega procesa, ki mora vsebovati vse »varnostne varovalke«.

Prav tako mora upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter temu prilagajati svoje ukrepe, denimo s pogostejšim obveščanjem zaposlenih, s posodabljanjem tehnične opreme, izborom ustreznih delovnih in proizvajalnih metod, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh.

V nadaljevanju članka nekaj več o tem, kakšna mora biti konkretno raven varnosti, ki jo mora zagotavljati delodajalec.   

Odgovornost delodajalca

Zakon določa, da mora delodajalec pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme in uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so bili upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe.

Pomembno je, da mora pri načrtovanju dela upoštevati tudi duševne in telesne zmožnosti delavcev ter zmanjševati tveganja zaradi delovnih obremenitev, ki lahko vplivajo na varnost in zdravje delavcev pri delu. Konkretno to pomeni, da mora poznati njihove duševne in telesne zmožnosti do te mere, da delavce ne razporedi na tista delovna mesta, ki bi bila za njih prezahtevna, oziroma bi utegnila ogrožati njihovo varnost in zdravje.

Ob tem je treba poudariti, da je delodajalčeva odgovornost za varnost pri delu primarna, kar pomeni, da tudi, če prenese strokovne naloge na področju varnosti pri delu na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti, da zagotovi delavcem varne delovne razmere. V tem smislu mora biti torej pozoren predvsem na izbor ustreznega strokovnega delavca, oziroma na izbor ustrezne zunanje strokovne službe, in tudi na njihov ustrezen nadzor.

Še posebno skrb morajo delodajalci nameniti zagotovitvi varnosti in zdravja nosečih delavk, mladih in starejših delavcev ter delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo, ter pri izbiri ukrepov upoštevati posebna tveganja, katerim so ti delavci izpostavljeni pri delu.

Poškodbe pri delu

Posledica nespoštovanja varnostnih ukrepov delodajalca je možnost nastanka poškodb pri delu. Zakon[1] jasno določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, temu povrniti škodo v skladu s splošnimi pravili civilnega prava.

To pa pomeni, da bo moral delodajalec delavcu povrniti škodo v primeru, če mu bo delavec dokazal bodisi subjektivno bodisi objektivno odškodninsko odgovornost. Bistveni element subjektivne odgovornosti je dokazana krivda povzročitelja škode (denimo malomarnost), medtem, ko pri objektivni odgovornosti zadošča že to, da je bil nekdo zgolj imetnik nevarne stvari ali upravitelj nevarne dejavnosti, zaradi katere je prišlo do škode (tu elementa krivde ni treba dokazati).

Pri določanju odškodnine zaradi poškodbe pri delu so sicer pogosti primeri deljene odgovornosti. Če za primer vzamem možnost poškodbe pri delu v obliki obolenja z boleznijo COVID-19, se lahko izkaže, da je za okužbo delno odgovoren delodajalec, ker ni v zadostni meri poskrbel za zaščitne ukrepe na delovnem mestu (ni upošteval pogoja PCT, ni ustrezno razkužil delovnih prostorov), delno pa delavec, ki ni vestno uporabljal zaščitne maske.

Konkretne obveznosti delodajalca

Delodajalec mora pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu, po postopku, ki obsega zlasti identifikacijo oziroma odkrivanje nevarnosti, ugotovitev, kdo od delavcev bi bil lahko izpostavljen identificiranim nevarnostim, oceno tveganja, v kateri sta upoštevana verjetnost nastanka nezgod pri delu, poklicnih bolezni oziroma bolezni v zvezi z delom in resnost njihovih posledic, odločitev o tem, ali je tveganje sprejemljivo in odločitev o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja.

Prav tako mora popraviti in dopolniti oceno tveganja vsakokrat, ko obstoječi preventivni ukrepi varovanja niso zadostni oziroma niso več ustrezni,  ko se spremenijo podatki, na katerih je ocenjevanje temeljilo, in ko obstajajo možnosti in načini za izpopolnitev oziroma dopolnitev ocenjevanja.

Izjava o varnosti z oceno tveganja

Delodajalec mora po izvedenem ocenjevanju tveganja za varnost in zdravje pri delu izdelati in sprejeti posebno izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki, ki glede na vrsto in obseg dejavnosti vsebuje zlasti načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov,  načrt in postopke za izvedbo ukrepov v primerih neposredne nevarnosti, ter opredelitev obveznosti in odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

Izjavo o varnosti z oceno tveganja mora objaviti na običajen način in jo v delu, ki se nanaša na delavce, tem posredovati vsakokrat, ko se ta spremeni in dopolni, prav tako pa jo mora posredovati tudi novo zaposlenim in vsem drugim navzočim na delovnem mestu ob začetku dela. Na zahtevo delavca mora delodajalec prvemu omogočiti vpogled v veljavno izjavo o varnosti z oceno tveganja.

Prva pomoč, varstvo pred požarom in evakuacija

Delodajalec mora prav tako sprejeti ukrepe za zagotovitev prve pomoči delavcem in drugim navzočim osebam ter ukrepe za sodelovanje s službo nujne medicinske pomoči.

Poleg tega mora v skladu s posebnimi predpisi sprejeti ukrepe za zagotovitev varstva pred požarom in evakuacijo ter, kadar je to potrebno, ukrepe za sodelovanje z zunanjimi službami za varstvo pred požarom. Ukrepi prve pomoči in varstva pred požarom morajo biti  prilagojeni naravi dejavnosti in številu zaposlenih ter morajo upoštevati druge navzoče osebe v delovnem procesu.

Preprečevanje mobinga

Zelo pomembna dolžnost delodajalca je, da sprejme ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev. Preprečevanje mobinga urejata predvsem Zakon o delovnih razmerjih[2] in Zakon o varnosti in zdravju pri delu[3].

ZDR-1 tako zavezuje delodajalca, da zagotovi takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti tudi ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. 

O sprejetih ukrepih mora delodajalec pisno obvestiti delavce na pri njem običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih ali z uporabo informacijske tehnologije). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotovil takšnega okolja, je dokazno breme na strani delodajalca.

ZVZD-1 pa določa, da mora delodajalec sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev. Če ne sprejme teh ukrepov, se ga lahko kaznuje z globo od 2.000 pa vse do 40.000 evrov.

Sklep

Zagotovitev varnosti pri delu je najpomembnejša dolžnost delodajalca v delovnem procesu. Delodajalec sicer ni edini, ki mora zagotavljati to varnost (varnostno odgovorno se mora obnašati tudi delavec, pa tudi drugi udeleženci v delovnem procesu), je pa njegov delež pri zagotavljanju varnosti zagotovo največji. Zakonodaja, predvsem ZVZD-1, sicer zelo eksplicitno ureja dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu, izzive, ki jih prinaša praksa, pa predstavljajo predvsem vprašanja glede ustrezne razporeditve te odgovornosti med vse akterje v delovnem procesu, pri čemer nam je pogosto v pomoč tudi sodna praksa.        
***

• [1] Glej 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)
• [2] Glej 47. člen Zakona o delovnih razmerjih ( ZDR-1)
• [3] Glej 24. člen Zakon o varnosti in zdravju pri delu- (ZVZD-1)

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.