19. 09. 2023

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 2. 8. 2023, www.findinfo.si, Avtor: mag. Mojca Kunšek

Čeprav se nov Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-2) uporablja že vse od 26. januarja 2023, pa nekatere njegove določbe prinašajo kar nekaj zadreg pri njegovi uporabi. Pri tem je namreč ZVOP-2 ne prenaša določb Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov), saj se pričakuje, da so jih deležniki že implementirali, temveč se z ZVOP-2 določa pravno podlago za sankcioniranje kršiteljev.

Pri vsebinah, ki jih ZVOP-2 na novo ureja velja izpostaviti področje urejanja videonadzora, ki se sicer v praksi uporablja za različne namene.

Splošne določbe glede izvajanja video nadzora določa 76. člen ZVOP-2, ki še vedno za nosilca odločitve o izvajanju videonadzora opredeljuje predstojnika, direktorja ali drugo pooblaščeno osebo javnega ali zasebnega sektorja, ki mora v pisni odločitvi obrazložiti razloge za uvedbo videonadzora. Upravljavec videonadzornega sistema pa na vidnem mestu objavi jasno in čitljivo obvestilo o izvajanju videonadzora, tako da se obiskovalec seznani z izvajanjem videonadzora in se lahko ob vstopu v nadzorovano območje temu odpove.

Poleg osnovnih informacij o izvajanju videonadzora, obvestilo vsebuje navedbo upravljavca videonadzornega sistema, telefonsko številko ali naslov elektronske pošte za potrebe uveljavljanja pravic posameznika s področja varstva osebnih podatkov, kontaktne podatke o pooblaščenih osebah (telefonska številka ali naslov e-pošte) in obdelavo teh podatkov. V kolikor se predstojnik odloči, da bo obvestilo objavljeno le na spletni strani, je potrebno objaviti spletni naslov, kjer so te informacije dostopne.

Izvajanje videonadzora brez pisne odločitve predstojnika, ne-objava obvestila ali njegova neustreznost oziroma ne zavarovanje videonadzornega sistema se kaznuje z globo od 4.000 do 10.000 evrov za pravno osebo, srednje ali velike pa z globo 8.000 do 20.000 evrov. Globe so predvidene tudi za odgovorno osebo pravne osebe (do 2.000 evrov) in za posameznika (do 1.000 evrov). Še višje globe od navedenih pa so predpisane globe za kršitev roka hrambe videoposnetkov ter izvajanje videonadzora v prostorih, kjer se pričakuje višja stopnja zasebnosti.

Zbirka posnetkov videonadzornega sistema vsebuje posnetek posameznika (slika), podatek o lokaciji, datum in čas posnetka, izjemoma, če je to posebej nujno potrebno, pa tudi zvok. Posnetki videonadzora se lahko ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka. Videonadzori sistem, s katerim se izvaja videonadzor, mora biti zavarovan, kot to določata 24. in 32. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov. Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov video nadzornega sistema so dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka. Upravljavec videonadzornega sistema pa za vsak vpogled ali uporabo posnetkov zagotovi možnost naknadnega ugotavljanja, kateri posnetki so bili obdelani, kdaj in kako so bili uporabljeni ali komu so bili posredovani, kdo je izvedel ta dejanja obdelave, kdaj in s kakšnim namenom ali na kateri pravni podlagi. Te podatke hrani v dnevniku obdelave iz 22. člena ZVOP-2 še dve leti po koncu leta, ko so nastali.

Pri tem je potrebno izpostaviti, da ZVOP-2 ne dovoljuje izvajanje videonadzora v dvigalih, sanitarijah, prostorih za preoblačenje, hotelskih sobah in drugih podobnih prostorih, v katerih posameznik utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti. Še vedno, tako kot njegov predhodnik Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-1), omogoča videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, znotraj delovnih prostorov, v prevoznih sredstvih javnega potniškega prometa in videonadzor javnih površin

Videonadzor dostopa v službene ali poslovne prostore (npr. vhodna avla) se lahko izvaja zaradi varnosti ljudi ali premoženja, za nadzor vstopa ali izstopa v prostore oz. če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih in pri tem upoštevati splošne določbe izvajanja videonadzora. Pri tem morajo biti z izvajanjem videonadzora zaposleni pisno obveščeni, upravljalec videonadzora pa mora za vsako kamero pojasniti namen uporabe in zagotoviti dokumentiranje posnetkov. V skladu z 78. Členom ZVOP-2 se videonadzor lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati interese in načeloma ne obsega snemanja delovnih mest. Zakon prav tako omejuje neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami, ki je dopustno le, če ga (ob izpolnjevanju vseh pogojev za zakonito izvajanje) izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca. Pri tem ZVOP-2 določa, da se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora v osebi javnega ali zasebnega sektorja posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec, razen za primere varovanja tajnih podatkov najnižje stopnje tajnosti, in za koncesionarje po zakonu, ki ureja igre na srečo, v delih prostorov, kjer se izvajajo igre na srečo, ko se navedena zahteva ne uporablja.

Tudi za kršitve določb o videonadzoru glede dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore ZVOP-2 določa globe, ki se v skladu s 102. členom ZVOP-2 lahko izrečejo pravni oseb v razponu od 2.000 do 5.000 evrov, srednji ali veliki pravni osebi do 8.000 evrov, odgovorni osebi pravne osebe do 2.000 evrov, posamezniku pa do 500 evrov. Za kršitev določb o videonadzoru znotraj delovnih prostorov pa ZVOP-2 v 103. členu predpisuje globe za pravno osebo od 4.000 do 10.000 evrov, za srednje ali velike družbe od 8.000 do 20.000 evrov, za odgovorno osebo pa globo do 4.000 evrov.

Pri izvajanju videonadzora v stanovanjskih stavbah se mora le-ta izvajati na način, da se snema dele stanovanjskih stavb ali vhode v stanovanja. Pri čemer morajo po novem z izvajanjem videonadzora soglašati lastniki, ki imajo v lasti več kot 70-odstotni delež skupnih delov. V kolikor se videonadzor izvaja preko zunanje službe varovanja ali upravnika gre za posel rednega upravljanja v skladu z 25. členom SZ-1, poleg tega pa je potrebno pridobiti pravno podlago za obdelavo, zakoniti interes za varovanje premoženja/ljudi ipd skleniti pogodbo o obdelavi z upravnikom (stanovalce zastopa nadzorni odbor). V kolikor pa bi etažni lastnik snemal skupne prostore ali stanovalce brez njihovega soglasja oziroma mandata pa gre za neupravičeno snemanje, ki predstavlja poseg v osebnostne pravice in se zahteva prenehanje s kršitvami s civilno tožbo (134. člen OZ) ali pa gre za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja (149. člen KZ-1). Nedelujoče oziroma t.i. strašilne kamere pa ne spadajo na področje ureditve varstva osebnih podatkov.

ZVOP-2 ureja tudi izvajanje videonadzora v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu, ki se sme izvajati le v delih prevoznega sredstva, namenjenih potnikom, za namen varnosti potnikov in premoženja, če tega ni mogoče doseči z drugimi ukrepi, ki manj posegajo v pravice po 1. členu ZVOP-2. Pri tem mora upravljavec mora uničiti posnetke najpozneje v sedmih dneh po njihovem nastanku. Posnetki pa se smejo uporabljati le za uveljavljanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali za izvrševanje nalog policije.

Prav tako pa je mogoče izvajati videonadzor na javnih površinah in v cestnem prometu. Pri tem 1. odstavek 80. člena ZVOP-2 določa, da je videonadzor na javnih površinah dovoljen le, kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice posameznika. Videonadzor na javnih površinah je dovoljen tudi za namene varovanja varovanih oseb ter posebnih objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija, Slovenska vojska, pristojni organi za področje varnosti države, pravosodna policija, oziroma varovanja drugih prostorov, zgradb ali območij, ki jih je treba varovati na podlagi zakona, in sicer samo v obsegu in trajanju, potrebnem za doseganje namena. Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov pa so dopustni le za te navedene namene. V primeru namena varovanja oseb, tajnih podatkov v prenosu, poslovnih skrivnosti ali premoženja večje vrednosti pa se lahko videonadzor opravlja tudi z uporabo telesne kamere, če jo uporablja za to posebej usposobljena oseba.

Videonadzor na javnih površinah lahko izvaja oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki upravlja z javno površino ali na njej zakonito opravlja dejavnost. Za javni sektor pa smejo izvajati videonadzor le uradne osebe ali pooblaščeno varnostno osebje. Upravljavec videonadzornega sistema, ki izvaja videonadzor javnih površin, mora v primeru, ko videonadzorni sistem posname dogodek, ki ogroža zdravje ali življenje posameznika, o tem nemudoma obvestiti policijo ali drug pristojni subjekt.

V primeru izvajanj videonadzora cestnega prometa v skladu z 8. odstavkom 80. člena ZVOP-2 sme upravljavec izvajati videonadzor le na vnaprej določenih odsekih cest v svojem upravljanju, tako da se ne izvaja sistemsko nadzorovanje gibanja posameznikov ali poseganje v zasebnost posameznikov. Pri tem mora upravljavec določiti tiste odseke ceste v svojem upravljanju, kjer z drugimi sredstvi ni mogoče doseči nujnega in učinkovitega varovanja cestnega prometa ali njegovega upravljanja in pred dokončno določitvijo lokacij izdelati oceno učinka, ki jo posreduje v predhodno mnenje nadzornemu organu. Pri tem ZVOP-2 izpostavlja, da je uporaba sistemov za avtomatsko prepoznavo registrskih tablic in sistemov, s katerimi se obdelujejo biometrični osebni podatki na javnih površinah prepovedana.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj