23. 05. 2023

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 17. 5. 2023, www.findinfo.si, Avtor: Eva Zabukovec, odvetnica

Definicijo delovnega časa najdemo v 142. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in se glasi, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu ZDR-1 ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Navedena definicija vodi do dodatnih vprašanj, kot so npr. kaj je efektivni delovni čas, kaj je čas odmora in kaj so upravičene odsotnosti z dela.

ZDR-1 efektivni delovni čas definira kot vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. S to definicijo je bila v naš pravni red prenesena opredelitev delovnega časa (in ne efektivnega delovnega časa) po Direktivi 2003/88/ES. Obe definiciji vsebujeta predvsem tri elemente, ki definirajo delovni čas, in sicer fizično prisotnost na delovnem mestu, razpoložljivost delodajalcu in opravljanje aktivnosti (delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi). Obe definiciji pa sta nekoliko splošni in ne odgovorita na vprašanje, katera so tista časovna obdobja, ko delavec sicer ne dela, je pa na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti, npr. čas priprave na delo, čas organiziranega dežurstva, pripravljenost na delo doma, službena potovanja in podobno. Opredelitve, ali ta čas šteje kot efektivni delovni čas, so prepuščene področnim, bolj specialnim zakonom (npr. Zakon o zdravniški službi) ali Kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti.

Efektivni delovni čas je tudi osnova za izračun produktivnosti dela, zato je ta definicija za delodajalca najpomembnejša. Delodajalec lažje planira svoje poslovanje, če in ko ve, kakšna je količina časa, v katerem bodo njegovi zaposleni dejansko opravljali delo.

Nadalje ZDR-1 v 154. členu določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Skladno z definicijo iz 142. člena ZDR-1 se torej tudi ta odmor šteje v delovni čas delavca. Upravičene odsotnosti z dela, ki se vštevajo v delovni čas, pa so npr. letni dopust, plačana odsotnost z dela zaradi osebnih okoliščin, odsotnost z dela zaradi praznovanja, odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov in druge odsotnosti določene z delovnopravnimi predpisi.

Zakaj je pomembno, katera časovna obdobja spadajo v delovni čas oz. v efektivni delovni čas? Iz razloga nadaljnje opredelitve polnega delovnega časa in njegove razporeditve ter situacij, ko delavec dela več kot zakonsko definiran polni delovni čas, prav tako pa je na polni delovni čas vezana tudi plača delavca in tudi zakonsko določena minimalna plača. 143. člen ZDR-1 tako določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Zakon nadalje predvideva možnost določitve polnega delovnega časa, ki je sicer krajši od 40 ur na teden, a se še vedno šteje za polni delovni čas.

Zakon, ne glede na omejitve polnega delovnega časa v citiranem členu, omogoča določene izjeme od te tedenske omejitve. Te izjeme so možnost neenakomerno razporejenega delovnega časa, nadurno delo, dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče ter dopolnilno delo. Poglavji oz. instituta, ki se prav tako nanašata na delovni čas in njegovo razporeditev, sta tudi nočno delo ter odmori in počitki. ZDR-1 omejitve in pravice delavcev v tej zvezi ureja v 5. in 6. poglavju III. dela ZDR-1. Navedeno ni predmet trenutnega prispevka, saj gre za obširne teme, ki bodo predstavljena v nadaljnjih prispevkih na temo delovnega časa.

ZDR-1 v 157. členu določa posebnosti urejanja delovnega časa za nekatere kategorije delavcev. V tem členu zakonodajalec, predvsem zaradi narave oz. načina dela naštetih skupin delavcev, dopušča, da delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita delovni čas, nočno delo, odmor ter dnevni in tedenski počitek. Zakon te izjeme dopušča v primeru pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom, z vodilnim delavcem iz 74. člena ZDR-1 in z delavcem, ki opravlja delo na domu. Poudariti pa velja, da so odstopanja dopustna le pod pogojem, da gre za situacijo, ko delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če delavec lahko razporeja svoj delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj