22. 02. 2022

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 16. 2. 2022, www.findinfo.si, Avtor: Tanja Bohl, odvetnica

Pravica do plačanega letnega dopusta in pravica do regresa za letni dopust sta pravici iz delovnega razmerja, ki sta med seboj neločljivo povezani in predstavljata izraz pravice vsakogar do poštenih in ugodnih delovnih razmer. Medtem, ko pravica do plačanega letnega dopusta obsega pravico do odsotnosti z dela in pravico do nadomestila plačila za čas te odsotnosti, gre pri regresu za letni dopust za denarni prejemek, ki je neposredno vezan na izrabo letnega dopusta.

Zakon o delovnih razmerjih(ZDR-1) ureja pravico do odsotnosti z dela iz naslova letnega dopusta v členih od 159. do 164., pravico do regresa za letni dopust pa v 131. členu v okviru poglavja o plačilu za delo. Poglavitni namen letnega dopusta pa je v tem, da se delavec psihično in fizično sprosti in se spočije od naporov, ki jih od njega zahteva delovno razmerje. Regres za letni dopust pa predstavlja denarno odmeno, ki je delavcu namenjena za oddih v času dopusta.

Po določbi drugega odstavka 159. člena ZDR-1 letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca. Če pa delavec sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima v skladu s 161. členom ZDR-1, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. V tem primeru govorimo o sorazmernem delu letnega dopusta.

V zvezi z regresom za letni dopust izpostavljamo določbo 131. člena ZDR-1, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, in sicer najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, pri čemer se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Za primere, ko se delavec zaposli v drugi polovici leta, ZDR-1 ne določa posebej roka za izplačilo regresa, iz sodne prakse pa za te primere izhaja, da je rok izplačila regresa do 31. 12. tekočega koledarskega leta.

ZDR-1 določa le minimalno višino regresa, ne pa njegove maksimalne višine. Glede na to velja v obravnavanem kontekstu omeniti še ugodnejšo davčno obravnavo regresa za letni dopust. V skladu z določbo 13. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se namreč v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja ne všteva regres za letni dopust, določen kot pravica iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, in sicer do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji po zadnjem podatku Statističnega urada Republike Slovenije. Nadalje se na podlagi tretjega odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) prispevki za socialno varnost plačujejo od zneska regresa za letni dopust, ki presega 100 % zadnje znane povprečne plače po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. Če se regres izplača v dveh ali več delih, se ob izplačilu naslednjega oziroma zadnjega dela regresa ugotovi celotna višina regresa in izvrši obračun prispevkov od posameznih delov regresa.

Za konec je smiselno nekaj besed nameniti še izrabi letnega dopusta. Na podlagi 162. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Poleg tega ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta.

V tem okviru opozarjamo na spremembo oz. novost, ki jo prinaša interventna zakonodaja. Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP) namreč v 34. členu ureja podaljšanje obdobja izrabe še neizrabljenega letnega dopusta v dveh primerih, in sicer omogoča, da delavci, ki v letu 2021 zaradi vseh podanih okoliščin niso mogli izrabiti vsega preostalega dopusta iz leta 2020, ta dopust izrabijo najkasneje do 1. aprila 2022. Poleg tega PKP10 določa tudi pravico delavca, ki zaradi nujnih delovnih potreb, povezanih z obvladovanjem virusa SARS-CoV-2 ali zaradi posledic epidemije COVID-19, ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2021 v rokih, kot jih določa Zakona o delovnih razmerjih,  niti v trajanju najmanj dveh tednov, ne glede na tretji odstavek 162. člena ZDR-1, pravico letni dopust za leto 2021 izrabiti do 31. decembra 2022.

Sklep

Pomembno je razumeti, da sta pravica do letnega dopusta in regresa za letni dopust zakonski pravici, ki se jima delavec ne more odpovedati. 164. člen ZDR-1 namreč določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

Ne glede na to, da se na področju letnega dopusta in regresa za letni dopust venomer odpirajo nove dileme, je treba vselej zasledovati že uvodoma navedeni namen letnega dopusta in regresa za letni dopust. Le na ta način bodo zaposleni lahko dosegli najvišji nivo svoje učinkovitosti.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj