10. 12. 2024

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 22. 11. 2024, www.findinfo.si, Avtor: mag. Boštjan J. Turk

Iskreni, transparentni in kooperativni odnosi v podjetju so želje vsakega zaposlenega. Nenazadnje večina v službi preživi 8 ur dnevno, kar je tretjina delovnega dne, zato ni vseeno v kakšnem okolju bo preživela delovni dan.

Raziskave kažejo, da so tisti, ki se lahko pohvalijo z zglednimi ali vsaj s kolikor toliko solidnimi odnosi v podjetju so žal v manjšini. Nekoliko na boljšem so tisti, ki so zaposleni v mikro ali malih podjetjih, na slabšem tisti, ki delajo v srednjih ali velikih podjetjih.

Razlogov, zakaj je tako je - tako kot vselej - več. Drži, da smo si ljudje med seboj različni, pri čemer je popolna značajska kompatibilnost redka kot poletni sneg. Dobro je že, če se v podjetju znajdejo ljudje s podobnimi vrednotami ali cilji.

Zelo pomemben vzrok slabih odnosov v podjetju so družbene norme, ki nas obdajajo. V državah, kjer stavijo na skupno moč in sodelovanje, taki sta denimo Nizozemska in Danska, je dokazano, da je toksičnih odnosov v podjetjih precej manj, kot v družbah, ki stavijo na nezdravo tekmovalnost in “slabi” individualizem.  Med te slednje se žal čedalje bolj uvršča tudi Slovenija.

Zelo pomemben vzrok za slabe odnose v podjetju je tudi zavist, te nam v Sloveniji seveda nikoli ni primanjkovalo. Ljudje, ki so po ustroju sposobnejši od drugih, ki so bolj izobraženi in, ki zasedajo odgovornejša delovna mesta, so kot po pravilu izpostavljeni mobingu. Zakaj je tako, bi morda znali še najbolje odgovoriti sociologi.

V tokratnem prispevku o tem, kako prepoznati klevetanje v podjetju in kakšna pravna sredstva ima na voljo oseba, izpostavljen različnim oblikam klevetanja.

Psihološki vidiki

Za pojavom klevetanja tiči široka paleta razlogov. Med njimi so zelo pomembni psihološki. Oseba, ki je nagnjena h klevetanju je verjetno imela obilo težav že v svoji primarni družini - niso je vzgojili v konstruktivnem in pozitivnem duhu, ampak je bila izpostavljena najrazličnejšim neutemeljenim kritikam, poniževanju ali zasmehovanju.

Ta vedenjski vzorec je nato prenesla v odraslo dobo, ki je prišel do izraza v delovnem okolju, v katerem je zaposlena. Če je taki osebi recimo oče stalno govoril, da je nesposobna, da iz nje nikoli ne bo nič, da je neumna, hudobna ali kaj podobnega, potem bo skušala najti žrtev v podjetju, o kateri bo govorila podobno, kot je oče govoril z njo v otroštvu.

Drugi, prav tako pomemben razlog za nagnjenost h klevetanju je nezadovoljstvo z razmerami v podjetju, kjer je oseba zaposlena, katerega pa ne zna nasloviti na ustrezne organe, ki so za to pristojni (denimo direktor, skupščina družbe, inšpekcijske službe), ampak raje ravna “podtalno” in na prefinjen način ustvarja toksično vzdušje v delovnem okolju, tako, da širi neresnice o svojih kolegih.  

Seveda je tu tudi značaj - nekateri so enostavno nagnjeni k negativnim interpretacijam glede vsega, kar jih obdaja, ali pa posedujejo neposrečene lastnosti kot so ljubosumje, zavist, pomanjkanje samozavesti, včasih že kar zloba in nagnjenost k destruktivnem obnašanju.

Kako prepoznati klevetanje v podjetju? - pravni vidiki

Obstaja več vrst in oblik klevetanja, od tistih nekoliko blažjih, pa do tistih, ki povzročajo že resno škodo tako žrtvam klevetanja, kot tudi sicer odnosom v podjetju.

Najbolj pregledno pravno klasifikacijo pojavnih oblik klevetanja vsebuje Kazenski zakonik[1], saj se dejanja klevetanja uvrščajo med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Dejanje klevetanja lahko za sabo potegne tudi odškodninsko pravne posledice, a o tem nekoliko kasneje.

Razžalitev

Nekako najblažja oblika klevetanja je razžalitev[2]. Tisti, ki nekoga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev. Če pa je dejanje razžalitve storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

A pozor - ne kaznuje se kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Žaljiva obdolžitev

V “rang” razžalitve spada tudi žaljiva obdolžitev. Pri tem kaznivem dejanju gre za to, da nekdo o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, pri čemer pa ni povsem prepričan, ali je to kar trdi ali raznaša v resnici drži. Oseba, ki je obsojena za žaljivo obdolžitev se lahko kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

Če je dejanje žaljive obdolžitve storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh (denimo kot oblika sovražnega govora) ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

Če pa gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja, to pomeni, da se izkaže, da je tisto, kar nekdo trdi ali raznaša, take narave, da ima za oškodovanca hude posledice, se lahko storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Obrekovanje

V podjetjih se še zlasti pogosto izvaja obrekovanje. Zanj je značilno, da obrekovalec o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to kar trdi ali raznaša neresnično.

Za kaznivo dejanje obrekovanja morata biti torej podani trije bistveni znaki:

1. trditve ali raznašanje neresnic
2. objektivna okoliščina, da lahko te trditve ali raznašanja škodujejo časti ali dobrem imenu neke osebe in pa
3. subjektivna okoliščina, da se je obrekovalec zavedal, da je tisto kar trdi ali raznaša neresnično.

Kot tak primer lahko navedem denimo raznašanje novic s strani enega izmed zaposlenih v podjetju, da je direktor spolno nadlegoval svojo tajnico. Čeprav to sploh ne drži, lahko tako opravljanje škoduje direktorjevi verodostojnosti in kredibilnosti, saj bi se zaradi klevete pri ostalih zaposlenih lahko pojavil “črv dvoma”, da je šef morda res spolni predator ali pa kako drugače nadleguje svoje zaposlene.

Če bi zaposlenemu direktor uspel dokazati, da je širil to neresnico o njemu (da jo je denimo pripovedoval drugim zaposlenim) in, da mu je zaradi tega nastala škoda (naraščajoče nezaupanje njegovih podrejenih, izogibanjem stikov z njim, njegovo slabo psihofizično počutje zaradi tega, težave v družini, ipd.) bi lahko zoper njega sprožil kazenski pregon, zaradi česar bi bil storilec kaznovan z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev. Če pa bi imelo obrekovanje za direktorja hude posledice (denimo hujša bolezen, razveza, ipd.), pa bi bil lahko storilec kaznovan z zaporno kaznijo do dve leti.

Opravljanje

Dokaj pogosta oblika širjenja klevet v podjetjih je tudi opravljanje. Opravlja tisti, ki trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu. Za razliko od obrekovanja, načeloma velja, da se resničnosti ali neresničnosti tistega, kar se trdi ali raznaša iz osebnega ali družinskega življenja ne dokazuje, zadostuje že dejstvo, da nekdo širi informacije iz zasebne sfere nekoga, ki nimajo kaj iskati v javnosti in to, da bi to lahko škodovalo njegovemu dobremu imenu. Kot primer lahko navedem širjenje informacij, da ima sodelavec nezakonskega otroka, ali pa, da je nasilen do svoje žene.

Tisti, ki se mu dokaže, da opravlja, da torej trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev. Če pa je tisto, kar kdo trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Zasebna tožba

Pregon zaradi zgoraj omenjenih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, se ne začne po uradni dolžnosti, ampak na zasebno tožbo. Vložitev zasebne tožbe pomeni, da oškodovanec sam nosi breme dokazovanja, da je prišlo do dejanj razžalitve, žaljive obdolžitve, obrekovanja oziroma opravljanja in sam nosi stroške postopka. Gre pa za zasebno tožbo kazenskopravnega in ne civilnopravnega značaja.

Odškodninski zahtevek

Poleg možnosti, da žrtev klevetanja zoper storilca sproži kazenski pregon, lahko zoper njega vloži tudi civilni odškodninski zahtevek, denimo zaradi izgube ugleda ali/in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, najpogosteje v obliki duševnih bolečin. Pri tem bo moral dokazati vse štiri elemente odškodninskega delikta:

1. protipravno ravnanje
2. nastanek škode,
3. vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastankom škode in pa
4. odgovornost.

Sklep

Na pojave klevetanja je običajno najbolje reagirati tako, da se na njih sploh ne reagira. S tem, ko se namreč nekdo odzove na namerno širjenje neresnic po nepotrebnem dodatno razplamteva ogenj, ki se lahko nevarno širi in poleg tega še zastrupi odnose v podjetjih. Najboljši “protistrup” je torej ignoranca.

Vendar pa lahko v nekaterih primerih širjenja neresnic nekaterim nastane škoda: izguba ugleda in avtoritete v podjetju, težave doma, slabo psihofizično počutje zaradi povzročene krivice, ipd. V takih primerih je edino prav, da se zoper storilca ustrezno pravno odreagira, tako, da se zoper njega sproži kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ali pa se od njega zahteva odškodnino zaradi nastale nepremoženjske škode.

***

• [1] Glej Kazenski zakonik (KZ-1); URL RS št. 50/12 - UPB in nasl.
• [2] Glej 158. člen KZ-1

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj